Težave z ranljivostjo pri tistih, ki povzročajo nasilje

Tisti, ki povzročajo nasilje, uspevajo tako, da izkoriščajo ranljivost drugih. Namesto da bi zaščitili tiste, ki so v šibkejšem položaju, jih izkoristijo. Uživajo v tem, da imajo premoč. Ne držijo se pravil in ne verjamejo, da pravila zanje veljajo. Ne premislijo dvakrat in nimajo zmožnosti refleksije. So neustrašni, brez solz, nezreli in morajo imeti svoj prav. Ko se srečajo z brezplodnostjo, se ne prilagodijo: ne zmorejo slišati »ne« in ga sprejeti. V njih je temno; tam, kjer bi morala biti ranljiva občutja, je praznina.

Cena medvrstniškega nasilja za naše otroke, najstnike, šole in širšo družbo je ogromna. Otroci, ki obtičijo, lahko odrastejo v odrasle, ki obtičijo. Ukrepi za zajezitev medvrstniškega nasilja niso bili dovolj. Videti je, da dolgoročno nič ne deluje, cena pa še naprej narašča.

Tisti, ki povzročajo nasilje, nas še vedno begajo. Z nejevero gledamo njihova kruta dejanja, neučinkovitost kazni in posledic ter njihovo pomanjkanje empatije. Ostajajo uganka in tisto, kar jih žene, se ne spremeni. Težava je v tem, da ne moremo rešiti problema, ki ga ne razumemo.

Otrdelo srce tistih, ki povzročajo nasilje

Eden od razlogov, da pri medvrstniškem nasilju ne napredujemo, je, da ne razumemo njihovega problema ranljivosti. Čustveni sistem tistih, ki povzročajo nasilje, je zavrt, zato ne doživljajo več celotnega razpona ranljivih čustev, od žalosti do veselja (1). Manjkajo jim empatija, skrbnost in obzirnost. Nekatere raziskave so ugotovile, da celo izgubijo zmožnost, da bi zardeli od zadrege. Ne kažejo obžalovanja, hvaležnosti ali odpuščanja.

Človeški čustveni sistem naj bi se odzival na okolje. Če nekoga občutenje izpostavi preveliki prizadetosti, možgani naravno začnejo zavirati doživljanje teh čustev. Čustva izginejo, kadar bi ovirala preživetje v okolju, ki rani. Z drugimi besedami: tistim, ki povzročajo nasilje, manjka skrbnosti, ker bi jih skrbnost izpostavila preveliki prizadetosti.

Tisti, ki povzročajo nasilje, imajo otrdela srca. Njihovi možgani so se premaknili v obrambo, da jih varujejo pred tem, da bi videli lastno ranljivost. Zato nimajo občutij skrbnosti in odgovornosti. So otopeli, izklopljeni, v nekaterih primerih pa se od človeških odnosov povsem razvežejo. Gre za globoko ranjene posameznike, kar je ironično glede na rane, ki jih zadajajo drugim.

Dokler medvrstniško nasilje obravnavamo kot nekaj naučenega, nam uide čustveni del, ki je v ozadju. Tisti, ki povzročajo nasilje, so v begu pred ranljivostjo in ne prenesejo ničesar, kar bi pri njih pomenilo šibkost. Na druge projicirajo tisto, pred čimer se pri sebi najbolj branijo. Psihično so zelo krhki. Težava je v tem, da njihovo pomanjkanje ranljivosti v drugih ne prebudi skrbnosti. Njihova nečloveška dejanja pogosto v nas prebudijo nasilnost.

Razlogov za čustvene obrambe je lahko veliko: od preveč ločenosti od odraslih, na katere so navezani, do preveč sramu ali občutka, da niso varni. Ločenost je lahko čustvena ali telesna, vključuje pa lahko tudi to, da starš nima otrokovega srca ali da si mora otrok starševsko ljubezen in odobravanje prislužiti. Ko otrok čuti, da je z njim nekaj narobe, pogosto zaradi ponavljajočih se sporočil oseb, na katere je navezan, ali vrstnikov, lahko to povzroči razdejanje v njegovem čustvenem sistemu. Razlogov za otrdela srca je veliko, jasno pa je, da je njihova »skrbnost« izginila.

Težave s programi proti medvrstniškemu nasilju

Današnji programi proti medvrstniškemu nasilju imajo vrsto težav. Izvirajo predvsem iz nerazumevanja korena problema ranljivosti pri tistih, ki povzročajo nasilje. Čeprav naslednje ukrepe vodijo dobri nameni, lahko dinamiko nasilja še okrepijo in povečajo verjetnost, da bodo drugi ranjeni.

Osredotočanje na dogajanje med otroki. Običajen ukrep po nasilju je, da si otroci med seboj povedo svoje izkušnje in poudarijo, kako so bili prizadeti. Ta pristop je dobronameren in skuša čustveno iskrenost uporabiti kot orodje za spremembo. Težava je, da tisti, ki povzročajo nasilje, nimajo mehkega srca in bodo to, kar povedo drugi otroci, verjetno uporabili proti njim, da jih prizadenejo. Če je njihov način delovanja izkoriščanje ranljivosti, tak pristop drugega otroka postavi v središče napada, ker je razkril, kako je bil prizadet.

Politika ničelne tolerance. Težava tega pristopa je, da moramo s problemom nasilja počakati, dokler ni žrtve. Znaki otrdelega srca in pomanjkanja čustvenega izražanja so vidni in nam lahko pokažejo, kateri otroci potrebujejo pomoč, še preden je kdo žrtev nasilja. Politika ničelne tolerance otroka, ki povzroča nasilje, zgolj premakne drugam. Nekateri otroci morda niso več v nevarnosti, toda otrok, ki povzroča nasilje, se ni spremenil in bo še naprej ranil druge. Otroka lahko premestimo, a to še ne pomeni, da smo spremenili njegovo nasilno vedenje.

Posledice in kaznovanje. Čeprav morajo biti posledice in kazni del mnogih okolij, kot so šole in delovna mesta, so pri spreminjanju tistih, ki povzročajo nasilje, večinoma neučinkovite. Posledice učijo, kadar se nekdo lahko sreča z brezplodnostjo in je njegova čustvena ranljivost obnovljena. Če želimo spoznati, kaj deluje, moramo občutiti žalost zaradi tistega, kar ne deluje. Tisti, ki povzročajo nasilje, zaradi zadušenega čustvenega sistema ne čutijo žalosti, zato so posledice in kazni pri tem problemu brez moči.

Trening občutljivosti ali empatije. Zamisel, da lahko tistega, ki povzroča nasilje, naučimo mehkega srca, ne upošteva delovanja čustvenega sistema. Čustva naj bi bila občutena ranljivo in naj bi človeka spodbudila k skrbnosti, previdnosti, obzirnosti in pogumu. Čustev se ne moremo naučiti, lahko jih le pomagamo občutiti. Ko skušamo tistega, ki povzroča nasilje, naučiti, naj bo bolj občutljiv za občutja drugih in naj se odziva z empatijo, ga lahko pravzaprav naredimo še bolj spretnega pri čustvenem izkoriščanju ljudi.

Kako omehčati otrdelo srce?

Če je problem tistih, ki povzročajo nasilje, prevelika prizadetost, je odgovor zagotovo skrb zanje. Težava je, da tisti, ki povzročajo nasilje, tako močno ranijo druge, da v njih prebudijo malo sočutja in pripravljenosti, da bi skrbeli zanje. Dobra novica je, da lahko vsak, ki povzroča nasilje, znova postane človeški, odgovor pa je v tem, da čustveni sistem znova zbudimo in oživimo.

Poudarek bo na gradnji skrbnega odnosa s tistim, ki povzroča nasilje. To je lažje, kadar je to otrok ali najstnik, potrebuje pa vsaj enega skrbnega odraslega, ki je pripravljen poskusiti z njim stkati močno povezavo. Odrasli bo moral otroka povabiti, da je odvisen od njega, prevzeti vodstvo pri skrbi zanj in sporočiti, da ga zmore obvladati. Ko nastanejo težave, bo treba biti odločen glede vedenja in hkrati prizanesljiv do odnosa. Tiste, ki povzročajo nasilje, pripeljemo v odnos z drugimi z močno skrbno držo.

Čustvene obrambe se lahko omehčajo, ko se vzpostavijo pravi odnosi. To zahteva, da jih vodimo k bolj ranljivim občutjem, čustveni sistem varujemo pred nadaljnjim ranjenjem in škodo, kjer je le mogoče, zmanjšamo. Mehkčanje otrdelih src zahteva potrpljenje, čas in dobro skrb.

Kadar otroku manjka čustvene ranljivosti, lahko odrasli v njegovem življenju proaktivno preprečijo, da bi ranil druge. To pomeni dober nadzor ter strukturo in rituale, ki usmerjajo njegovo vedenje in ga varujejo pred nevarnostjo.

Raje bi mislili, da je nasilnost nekaj, kar obstaja zunaj nas in je od nas ločeno. Težava je, da lahko vznikne v vsakem človeku. Ko srce postane hladno in občutja skrbnosti izginejo, postanemo nečloveški in lahko ravnamo nehumano. Koren problema tistih, ki povzročajo nasilje, je pomanjkanje ranljivosti, in to je pravzaprav problem nas vseh. Izziv je, kako ohraniti mehko srce v svetu, ki se nam občasno zdi pretežak.

(1) Več o razumevanju medvrstniškega nasilja v tečaju Making Sense of Bullying (Razumeti medvrstniško nasilje) na inštitutu Neufeld Institute: www.neufeldinstitute.org.

Izvirnik: The Vulnerability Problem of the Bully, dr. Deborah MacNamara

Prevod z dovoljenjem avtorice.

Foto: Jonnelle Yankovich na Unsplash