Kdo bo poskrbel za otroka, ki povzroča nasilje?

V 6. razredu je nasilje nad mano izvajala Lucy. Ko je bila stara 11 let, ji je za rakom nenadoma umrla mama in za seboj pustila štiri otroke in moža. Lucy ni postala zlobna takoj; sprva je bila videti izgubljena in žalostna. Spomnim se, da nam je učiteljica rekla, naj ji pokažemo sočutje, in nekaj časa smo ji ga tudi izkazovali. Težko je reči, kdaj se je spremenila, a njena žalost se je umaknila hladnemu in otrdelemu vedenju približno takrat, ko se je njen oče znova poročil. Vsi smo nekako razumeli, da ne moreš iti skozi kaj takega in ostati enaka oseba, a nisem bila pripravljena na to, kakšno nasilje je začela izvajati.

Zdelo se je, da Lucy zelo uživa v tem, da bi se jaz počutila nevidno, in da mi sporoča, da nisem pomembna. V šoli se je zelo trudila, a ne pri učenju, temveč pri tem, da bi me odrinila. Čeprav se spomnim, da sem bila zaradi tega žalostna, sem preprosto šla naprej, se ji izogibala in se igrala z drugimi. Spomnim se, da so se mi smilile prijateljice, ki so ji sledile kot ovce v zakol.

Zares sem se razburila šele, ko je Lucy začela širiti govorice. Moja prijateljica Natalie mi je z rdečim obrazom in hitrim govorjenjem hitela pripovedovat najnovejšo »skrivnost«. Hitro sem ugotovila, da Lucy Natalie le uporablja, da bi prišla do mene. V nekem trenutku sem imela njenih ranjajočih besed dovolj in sem v obupu segla po edini obupani rešitvi, ki sem se je lahko domislila. Natalie sem rekla, da bom Lucy, če bo še naprej širila govorice, »počakala po pouku in se bova stepli«. Ko sem videla, kako so se Nataliejine naivne, a prijazne rjave oči razširile, sem sporočilo še poudarila: »Vseeno mi je, če bom imela težave, pretepla jo bom, da se bo naučila.« Natalie pa nisem povedala, da me je bilo grozno strah, da bom imela težave, da se bom poškodovala in da bom poškodovala Lucy, a preprosto nisem videla druge poti. Naslednji dan me je Natalie, napeta pod težkim bremenom mirovne posrednice, poiskala in rekla: »Lucy se noče tepsti s tabo. Jo boš še vedno pretepla, če neha?« Pretresena sem uspela odločno reči »V redu« in preplavilo me je olajšanje.

Ko sem imela 11 let, na moji šoli ni bilo kampanj proti nasilju, svetovalcev, s katerimi bi se lahko pogovorila, ali politike ničelne tolerance. Ne vem, kako bi to vplivalo na moje odločitve in ali bi mi pomagalo. Kot enajstletnica sem verjela, da bi me odrasli, če bi jih prosila za pomoč, naredili za še večjo žrtev. Moja mama bi bila takoj v šoli, zahtevala bi ukrepe in poklicala Lucyjinega očeta. Čeprav danes kot starš take odzive razumem, sem pri 11 letih intuitivno vedela, da je zadnja stvar, ki jo narediš pred nekom, ki izvaja nasilje, to, da pokažeš ranljivost. Če bi Lucy videla, da me morajo moji odrasli reševati, bi bila izpostavljena še večjemu mučenju in posmehu.

Čeprav mi je »na srečo uspelo« ustaviti nasilje, ki ga je Lucy izvajala nad menoj, vem, da to ni spremenilo nasilnosti v njej. Začela je izvajati nasilje nad drugim otrokom v razredu, ki je bil nekoliko svojevrsten in iz revne družine. Lucy v resnici ni potrebovala posledic, kazni, lekcij empatije, ničelne tolerance ali mojih groženj, da jo bom pretepla. Potrebovala je, da jo nekdo razume in poskrbi zanjo. Lucy se je soočila z več ločenosti, kot jo je lahko prenesla, in bila je izgubljena. Nepričakovano je izgubila mamo, oče je imel novo ženo, ona pa se je soočala z odraščanjem v brez materinskega vodstva. To so bile ločitve, za katere sem vedela, lahko pa jih je bilo še več. Ji je bil oče na voljo ali je bil izgubljen v svoji žalosti ali pri novi ženi? Se je zaradi očetove ponovne poroke preselila v novo hišo, stran od doma, v katerem je zanjo skrbela mama? Kaj se je zgodilo z njenimi brati in kako so se spoprijeli z izgubo mame? Je bila Lucy doma žrtev nasilja? Je imela stare starše ali druge odrasle, ki bi jo lahko držali ob sebi, ko se je soočala z vsem, kar je izgubila? Čeprav odgovorov na ta vprašanja ne poznam, vem, da je nasilnost, ki se je razvila v njej, zrasla iz semen prevelike ločenosti.

Lucy ni znala povedati, da so njene rane preveč, da bi jih prenesla, in da so se njeni možgani premaknili v obrambo pred temi ranljivimi občutji. Z njenimi možgani ni bilo nič narobe, narobe je bilo z njenim svetom, ki je razpadel. Trdna tla, na katerih je odraščala, so ji čez noč spodmaknili. Ni bilo tako, da ne bi zmogla skrbnosti, temveč bi se morala, če bi jo čutila, soočiti s plazom čustev, ki bi jo preplavila in prevzela. Kako bi sploh lahko našla vse solze in besede za mamo, ki jo je izgubila, kaj šele za vse spremembe, ki so sledile? Navzven je bila Lucy trda, nedotakljiva in hladna, ko je začela izkoriščati ranljivost drugih. Uporabljala je sramotenje, poniževanje in ustrahovanje ter zelo uživala v tem, da me je ranila. To ni bila Lucy, kakršna je bila, temveč kakršna je postala, ker se je soočila s preveliko ločenostjo. V njej je postalo temno in začela je izkoriščati ranljivost drugih, kar je bila projekcija vsega, česar v sebi ni mogla prenesti. Njeno srce je postalo hladno in občutja otopela; preživela je, a ni bila več povsem človeška.

Če bi me vprašali, kaj bi si želela za Lucy in zase, bi rekla, da to, da bi odrasli prevzeli vodstvo in hkrati ohranili najino dostojanstvo. Želim si, da bi videli, kaj se dogaja, in stopili zraven, da bi poskrbeli za obe. Najin problem ni bil nekaj, kar bi morali razrešiti sami, in oznaki »nasilnica« ali »žrtev« bi le malo pomagali. Če bi Lucy označili za nasilnico, bi to le povečalo njeno ranjenost in ločenost, oznaka žrtve pa bi le malo naredila za mojo samopodobo. Njene besede se me zato, ker jih nikoli nisem jemala osebno, temveč bolj kot odsev tega, kako jo boli, in tega, da sem bila njena najljubša tarča.

Odrasli bi lahko na veliko načinov poskrbeli za naju, ne da bi midve to opazili. Od nadzora na dvorišču med kosilom do kosil z odraslimi za Lucy – načinov za naravno posredovanje ni manjkalo. Lucy je morala znova začeti čutiti, in ko bi se to zgodilo, bi nasilnost v njej znova postala človeška. Vprašanje je bilo, kako zaščititi in obvarovati otroke okrog Lucy pred njenimi ranjajočimi navadami, dokler se to ne zgodi. Če bi odrasli imeli oči, da bi jo razumeli, bi videli njeno težnjo po nadvladi in pomanjkanje empatije. Zakaj je morala biti najprej žrtev, da so lahko videli nasilnost v njej? Prosto je padala, a nihče ni vedel, kako jo ujeti.

Ko danes razmišljam o Lucy, je ne želim več pretepsti, temveč jo želim objeti in ji povedati, da mi je žal. Žal mi je, da sem jo prestrašila, ker sem bila preveč frustrirana in prizadeta. Povedala bi ji, da ji ničesar ne zamerim in razumem, zakaj je ranila druge. Povedala bi ji, da mi je žal, da ji je življenje naprtilo več, kot je lahko prenesla. Povedala bi ji, da upam, da je kdo poskrbel zanjo, da je lahko našla svoje solze in znova postala povsem človeška.

Izvirnik: Who Will Take Care of the Bully?, dr. Deborah MacNamara

Avtorske pravice: Deborah MacNamara. Dr. Deborah MacNamara je avtorica knjige Počivaj, igraj se, odraščaj (Rest, Play, Grow: Making Sense of Preschoolers (or anyone who acts like one)), predavateljica na inštitutu Neufeld Institute in direktorica svetovalnega in družinskega centra Kid’s Best Bet. Več informacij: www.macnamara.ca in www.neufeldinstitute.org. Prevedeno z dovoljenjem avtorice.

Foto: Hoi An in Da Nang na Unsplash