Ali ima otrok svoje nasilno vedenje zares pod nadzorom?

Ko razmišljamo o otrocih, je eno od ključnih vprašanj, ki si ga moramo zastaviti, ali sploh imajo nadzor nad svojim vedenjem. Zdi se, da lahko otroke glede na odgovor na to vprašanje razvrstimo v dve skupini. 

V prvi so tisti, ki so v svojem življenju “za volanom.” To so otroci, ki imajo občutek notranje kontrole v svojem življenju. Njihova zmožnost uravnavanja impulzov in čustev (samoregulacija) je dovolj razvita. To jim pomaga, da lahko svoje vedenje nadzorujejo in se hitro učijo iz svojih napak ter njihovih posledic. V drugi skupini so otroci, ki samouravanvanja še niso usvojili v dovoljšnji meri (takšne srečamo tudi v najvišjih razredih osnovne šole). Zanje se zdi, da jih skozi življenje “vozijo” njihovi impulzi in nereflektirana čustva - lahko bi rekli, da so na sovoznikovem sedežu. Življenje se jim preprosto dogaja, oni pa se na to zgolj odzivajo. To vodi v raznovrstne težave z vedenjem: impulzivnost, nezanesljivost, neposlušnost, ugovaranje, nasilje, tudi medvrstniško…

Medtem ko bodo običajni vzgojni pristopi in ukrepi praviloma zalegli pri otrocih iz prve skupine, bodo pri ostalih najverjetneje obsojeni na neuspeh. Da bi posledice kazni ali nagrad delovale, potrebujemo na strani otroka zmožnost nadzora nad lastnimi impulzi, čustvi in vedenjem. V trenutku impulza, da napade, udari ali reče kaj grdega, se mora impulza zavedati in biti zmožen priklicati v zavest nekaj, kar bo ta impulz zavrlo. To je lahko globoka želja, da ne poškoduje, strah pred posledicami ali morda spoštovanje skupne vrednote, da delujemo nenasilno. Tak otrok si lahko prikliče v spomin pravila, ki smo jih postavili ob začetku šolskega leta in svojo željo, da jim sledi, ali pa vsaj zavedanje, da ga bo nespoštovanje pripeljalo v težave. Takšna raven zavedanja je za nekatere med našimi učenci več, kot v danem trenutku zmorejo. Iz različnih razlogov se njihova zmožnost samouravnavanja ni mogla razviti in neželeno vedenje je neposreden odraz impulzov, ki jih sprožajo močna čustva ob frustracijah, občutku ogroženosti ali drugačnem vznemirjenju. Kljub temu si njihova težavna vedenja vse prepogosto razlagamo kot namerna. To je običajna napaka sklepanja, na katero ni imun nihče med nami. 

Z vidika preventive in kurative bi bilo varneje sklepati, da imamo, ko vidimo zelo problematično vedenje, opravka z otrokom, ki še ni zmožen samoregulacije in njegovo vedenje ni namerno v pravem pomenu besede (ga nima pod nadzorom). Tak otrok je prepuščen na milost in nemilost svojim impulzom. Uspešnost naših ukrepov, kadar delujejo, pa lahko pripišemo zgolj temu, da je na primer strah pred kaznijo, ali pa grožnja izgube privilegija zaradi večje potence v danem trenutku premagala impulz. A impulz, ki ga ni zmožen reflektirati in uravnavati sam, ostaja in bo iskal pot ven tam, kjer je zaznana grožnja manjša, kjer ga težje izsledimo ali opazimo ali pa bo preprosto prišlo do izbruha, ko nakopičene energije ne bo več mogel zadrževati v sebi. 

V skupini otrok, ki svojih impulzov v resnici nimajo pod nadzorom in je njihovo samouravnavanje šibko, bomo našli tako tiste otroke, ki nasilje povzročajo, kot tiste, ki so opazovalci ali celo žrtve. Morda je otroka, ki povzroča nasilje, težko videti kot nekoga, ki se nima pod nadzorom, ko pa je njegovo vedenje tako preračunljivo, nadzorovalno do drugih, hladno in brezčutno. Ti otroci imajo namreč hkrati močno izraženo potrebo po prevladovanju, ki je instinktivni del, namenjen zagotavljanju potrebe po bližini (imenujemo jo lahko tudi navezanost). A način delovanja, ki je upravičeno zaskrbljujoč, v resnici ni odraz njegove prave osebnosti in reflektiranega delovanja ter predvsem ni nastal čez noč. Je odraz spoprijemanja z izkušnjami, ki so bile v preteklosti zanj preveč ogrožajoče in ob katerih v svojem okolju ni imel dovolj opore, da bi se z njimi soočil na način, ki bi krepil njegovo odpornost.

Žal je naše razumevanje, kaj vse je za otroke v njihovem obdobju razvoja ogrožajoče, praviloma nezadostno. Tu se odpira široko polje razumevanja navezanosti in njene vloge v razvoju, ki jo obravnavamo drugje (glej študijske skupine in predavanja). Naj za namen tega članka izpostavim zgolj to, da odrasli nevede in nehote, pogosto celo z najboljšimi nameni, otroke spravljamo v situacije, kjer lahko (običajno povsem nezavedno) sklenejo le eno: “Zame ni poskrbljeno in moje potrebe niso zadovoljene, zato moram zase poskrbeti sam”. Ko to pišem, mislim na vse mogoče oblike spalnih treningov, neodzivanja na njihova čustva ali njihovo zanikanje (npr.” Saj se nimaš česa bati”, “Pa ne jokaj zdaj” ipd.), poskusov, da jih čim prej naredimo neodvisne, pogojevanja naše pozornosti in naklonjenosti in še bi lahko naštevala. Prav tako ni v pomoč širši družbeni kontekst, kjer je današnja družina najmanjša in najbolj izolirana v vsej zgodovini in kjer vse prepogosto slišimo: “Ne pusti, da se preveč naveže nate”; “Kakovost časa preživetega skupaj je pomembnejša kot količina”, “Ne delajmo za njih tistega, kar lahko storijo sami”, “Naj se otroci sami zmenijo med sabo”, “Otroci se vsega navadijo”....

Skratka, to, kar vidimo kot vedenje, ki nas odbija, jezi in boli, je v resnici posledica obrambnih prilagoditev na izkušnje, ki jih otroci niso zmogli obvladati. Naša naloga je videti skozi ta vedenja in ustvariti pogoje, ki bodo dovolj varni in spodbudni, da bodo lahko opustili obrambe in se odprli možnosti čutiti bolj in več, ter se tako odprli možnosti razvoja samoregulacije in prevzemanja “volana v svoje roke”. 

To je domača naloga za nas odrasle in ni lahka. Ob nasilju in drugih težavnih vedenjih bomo morali vzpostaviti red, poudariti in zarisati meje, zaščiti udeležene. A to ne bo dovolj, samo izvajnje ukrepov bo njihovo obrambno naravnanost in prepričanje “Zame ni poskrbljeno” le še poglobilo. Naša moč v resnici ni v teh ukrepih, leži v našem razumevanju vzvodov vedenja in pripravljenosti delovati na tej, globji, ravni. Prvi korak je videti pod površje vedenja in resnično razumeti, kaj otroci potrebujejo za zdrav razvoj. Tu ne bomo možno delovati izven odnosa, kjer se postavimo v vlogo tistega, ki nudi varno in trdno oporo. To nam bo omogočilo naslednji nujni korak - poskrbeti za nadzorovano in varno izražanje impulzov, ki jih še nimajo pod nadzorom. V seminarju Razvojno odnosni pristop k razumevanju dinamike medvrstnišekaga nasilja obširneje govorimo o možnih ukrepih.

Naj se vrnem na vprašanje iz uvoda, s katerim lahko začnemo: Koliko imajo svoje vedenje zares pod nadzorom? To izostri naš pogled, kar je nujno za uspešno naslavljanje vsake težave, tudi medvrstniškega nasilja. Tistim, ki še ne zmorejo samouravanja, bomo lahko proaktivno s premišljenimi intervencami prišli naproti in z njimi tudi takrat, ko jih moramo kaznovati, ostali v odnosu - izkušnja, ki je niso vajeni in ima lahko močan zdravilni učinek. Čeprav se morda zdi, da je tu potrebno veliko dela, si upam trditi, da je takšno delo bolj nagrajujoče in ima trajnejše učinke kot gašenje požarov in ubadanje s posledicami nasilja, ko to že nastane. 

Avtor: Urška Žugelj

Foto: Carolina na Unsplash