Medvrstniško nasilje: kaj ne deluje in kaj bo delovalo

Medvrstniško nasilje je visoko na seznamu skrbi staršev, in to z dobrim razlogom. Po podatkih ameriškega Nacionalnega inštituta za duševno zdravje (National Institute of Mental Health) tretjina otrok v katerem koli šesttedenskem obdobju poroča, da so doživeli medvrstniško nasilje, in to nasilje se še povečuje.

Stvari so še bolj zapletene, ker posegi in programi proti medvrstniškemu nasilju niso prinesli trajnih rezultatov in merljivega uspeha, od politike ničelne tolerance, treningov empatije in kampanj ozaveščanja do izrekanja posledic. Pri reševanju medvrstniškega nasilja težko napredujemo. Kaj če je odgovor tik pred nami in ga preprosto spregledamo?

Ena najbolj doslednih ugotovitev o medvrstniškem nasilju je, kako pomembni so človeški odnosi pri delu z otrokom, ki povzroča nasilje, z opazovalci in z žrtvami. Namesto da bi pričakovali, da bodo otroci težave z nasiljem rešili sami, je poudarek na odraslih, ki zmorejo otroke voditi skozi te težave.

Iz teh ugotovitev je videti, da odgovora na medvrstniško nasilje ne najdemo v programih ali pravilnikih, temveč v odraslih, ki posredujejo in prevzamejo odgovornost, da pomagajo. Vsak otrok, ki povzroča nasilje, vsak opazovalec in vsak otrok, ki doživlja nasilje, potrebuje odraslega, ki mu zaupa in ob katerem čuti, da zanj skrbi.

Zakaj so odnosi z odraslimi ključni za žrtve medvrstniškega nasilja

Ko so otroci prizadeti, potrebujejo odrasle, ki bodo skrbeli zanje. To velja tako za telesno kot za čustveno prizadetost. Otrok, ki povzroča nasilje, izkorišča šibkosti drugih in si za tarčo izbere najbolj ranljive. Najbolj ranljivi bodo otroci, ki nimajo odraslih, ki bi ščitili njihova srca.

Protistrup za boleče besede otroka, ki povzroča nasilje, je skrben odnos z odraslimi, ki otroku sporočajo, da te besede preprosto niso resnične. Ko otrok verjame, da je odraslemu pomemben, so mu besede drugih manj pomembne. Svoji hčerki pogosto rečem: »Teh besed si ne jemlji k srcu. To je bolečina nekoga drugega in ni ti je treba nositi s sabo.«

Vsak otrok potrebuje prostor počitka, odnos, v katerem se počuti doma, in osebo, ki ji lahko pove svojo zgodbo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredimo za otroke, ki doživljajo nasilje, je, da jim damo prostor, da izrazijo svojo prizadetost in strah. Ko stopimo ob stran vsemu, kar je nepošteno in neprijazno, jim bodo olajšanje prinesle tudi njihove solze.

Če je otrok izpostavljen dolgotrajnemu in vztrajnemu nasilju, je na njegovih odraslih, da storijo vse, kar je potrebno. To lahko pomeni posvet s šolo ali pravnimi organi ali pa otrokovo premestitev, če njegovega sveta ne moremo zagotovo znova narediti varnega. Vsak otrok, ki doživlja medvrstniško nasilje potrebuje odraslega, na katerega se lahko nasloni.

Kako odnosi z odraslimi pomagajo opazovalcem

Največji strah opazovalcev, ko gledajo nasilje, je, da bodo naslednji na vrsti. Tudi ko je žrtev nekdo drug, nasilje vsem vzbuja občutek, da niso varni. Nekateri opazovalci se s tem spoprijemajo tako, da postanejo nevidni, drugi pa se vmešajo: bodisi se pridružijo otroku, ki povzroča nasilje, bodisi branijo žrtev.

Opazovalci potrebujejo odrasle, ki jim sporočajo, da so odrasli glavni in odgovorni za to, kar se dogaja v razredu ali doma. Ko nastanejo težave, morajo ti odrasli dati usmeritev, prevzeti nadzor nad tem, kar lahko nadzorujejo, in zagotoviti nadzor, da se otroci počutijo varne. Otroci, ki povzročajo nasilje, druge redkeje izkoriščajo, kadar odrasli gledajo, zato je to učinkovit poseg prek odnosa.

Najboljša zaščita pred nasiljem so odrasli, ki sporočajo, da so oni glavni in da spremljajo, kaj se dogaja.

Kako odnosi z odraslimi pomagajo otroku, ki povzroča nasilje

Otroci, ki povzročajo nasilje, ne čutijo pristnega obžalovanja, sramu ali zadrege in nimajo zmožnosti razmisleka o sebi pri ničemer, ob čemer bi se počutili preveč ranljive. Zaradi čustvene ranjenosti jim umanjka "mehko srce". Vir ranjenosti ni vedno očiten, lahko pa je povezan z vrstniško usmerjenostjo, s težavami z nadvlado ali s preveliko ločenostjo od tistih, ki skrbijo zanje.

Eden od najučinkovitejših načinov, da zaščitimo ranljivost otroka, ki povzroča nasilje, in znižamo njegove čustvene obrambe, je skrben odnos z odraslimi. Ti odrasli morajo najti način, kako z otrokom zgraditi odnos in ga povabiti, da počiva v njihovi skrbi. Ko otrok, ki povzroča nasilje, znova čuti, da zanj skrbijo, to odpre možnost, da znova postane polno človeški in human. Srce takega otroka lahko oživi le skrbno srce drugega človeka. Potrebujemo odrasle z uvidom, ki drugim pomagajo razumeti, da prizadeti otroci najverjetneje prizadenejo druge.

Veliko naših pristopov k medvrstniškemu nasilju predpostavlja, da je to vedenje naučeno in se ga je mogoče odvaditi s poučevanjem ali posledicami. Če bi bilo to res, bi pri reševanju problema medvrstniškega nasilja napredovali in med našimi otroci ne bi videli vedno več vedenja, ki rani, med našimi otroki.

Odgovore na medvrstniško nasilje najdemo v razumevanju človeških odnosov in v gradnji močnih povezav z našimi otroki. Skrivnost odpornosti in okrevanja je preprosta: kdor dobi otrokovo srce, ga lahko zaščiti s svojim.

Dr. Deborah MacNamara je avtorica knjige Počivaj, igraj se, odraščaj (Rest, Play, Grow: Making Sense of Preschoolers (or anyone who acts like one)), predavateljica na inštitutu Neufeld Institute in direktorica centra Kid’s Best Bet Counselling and Family Resource Center. Več informacij: www.macnamara.wpengine.com ali www.neufeldinstitute.org.

Izvirnik: Dealing with Bullying: What Doesn’t Work and What Will, dr. Deborah MacNamara

Prevedeno z dovoljenjem avtorice.

Foto: Juliane Leiberman na Unsplash